V redu

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke.
Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.   več o piškotkih...

Prasica debela
Neil LaBute

Kritika Branka Kraljeviča

V gledališču GARDELIN so se odločili uprizoriti dramsko besedilo, ki je doživelo uspešen krst po najrazličnejših svetovnih odrih. Izbor je kar razumljiv glede na tematiko in na stil s katerim avtor to tematiko obravnava. V ospredju je protagonistka, ki s svojo debelostjo ne more stopiti iz okvirov apriornih družbenih shem s katerimi jo ta družba označi in tudi dokončno determinira. Debeli ljudje so namreč taki zato, ker ne zmorejo dovolj samokontrole, discipline, poguma, ker so nemarni in zanikrni, predvsem pa drugačni in zato obsojeni na emarginacijo.
Debeli ljudje niso samo debeli, ampak so tudi »krivi« in to brez pravice do zagovora. S tem se soočajo vsi debeli vsak dan. S tem živijo in skozi prizmo tega bremena, doživljajo vsakdanje situacije. V svoji osamljenosti premoščajo življenjske stike z izdelanimi obrambnimi zidovi, zaplete pa se pri intenzivnejših odnosih…
V tem je potrebno tudi poiskati ključ za ugledališčenje in interpretacijo pričujoče igre.


Režijsko je predstava postavljena v prostor, ki z ničemer odločneje ne posega v interpretacijo koncepta. Restavracija, pisarne…so zgolj nakazani – v ospredju so medsebojni odnosi.
Mizascena je preprosta in spontana, brez želje, da bi konfliktnejšim situacijam omogočila intenzivnejši razvoj. Režija se ni ukvarjala z iskanjem ravnovesja spontanostjo in odrsko disciplino. Sami prihodi in odhodi so nepoudarjeni in v glavnem ne podpirajo atmosferskega dogajanja v predstavi. Glede na stil, ki ga narekuje besedilo je to pretežno konzervacijska drama, ki v svoji zunanji podobi ne potrebuje spektakularnih režijskih rešitev. To dejstvo pa ne pomeni poenostavitve uprizoritvenih zahtev ampak ravno nasprotno. Režijsko delo se v tem primeru omeji, predvsem na tesno in analitično sodelovanje med dramaturgijo in igralcem. V medsebojnih odnosih se namreč nahaja skrivnost interpretacije tega neusmiljenega – na trenutke krutega besedila.
Posebna pozornost mora biti najprej namenjena osrednji vlogi Helen. Mlada ženska živi s svojo debelostjo in ima glede tega tudi izdelane svoje obrambne mehanizme s katerimi preživi. Značilnost večine debelih. Namesto zavedanja lastne privlačnosti, samozavesti, vere v komunikacijo, koketiranja, pa se »oborožijo« s sarkazmom ali cinizmom, in na tak način interpretirajo svet okoli sebe. S takim pristopanjem že naprej omogočijo odprt dialog in si tako prihranijo morebitno razočaranje.


Debelost Katje Zupančič v vlogi Helen, je bila rešena kostumsko, in igralka zasebno nima izkušenj debelega človeka. Nasprotno, njena percepcija je značilna za mlado, s tega vidika neobremenjeno dekle. Vsa potrebna dodatna analiza, bi torej morala biti namenjena Helen in njeni prej omenjeni specifični osebnostni strukturi. Poleg zunanjih atributov debelosti, ki so bili relativno dobro rešeni, bi morali veliko več časa posvetiti iskanju tiste sarkastične, intelektualno ostre in konfliktne punce, ki ljubezen s Tomom nenehno postavlja pod vprašaj. Strah pred izgubo te ljubezni, pa se ne kaže v izvorni obliki, ampak se skriva za skepso, in nenehnim dvomom, s katerim se želi zavarovati pred ponovnim razočaranjem, ki jo seveda tudi tokrat doleti. Ob takih doživetih spoznanjih, ta igra preneha biti le privlačen komad, ki je danes aktualen, zaradi »motenj hranjenja« in postane igra o ljudeh, ki s svojo tragično življenjsko dimenzijo živijo v zaprtem krogu, kjer ni perspektiv za neobremenjeno doživljanje ljubezni – tudi ne s tistimi, ki so jim jo pripravljeni ponuditi.
Pomembno je torej, pri izboru repertoarne predstave v prvi vrsti pravilno oceniti lastne potenciale in ga temu prilagoditi.



Kraljevič Branko, selektor Festivala gorenjskih komedijantov

 << Nazaj